UTRINKI IZ ZGODOVINE ŽETAL

---

 

Bližina najdbe krapinskega človeka nekaj deset kilometrov vstran, čez gozdove Maclja (po ostalinah sodeč je ta človek živel okoli 40.000 let pred nami), daje slutiti, da so tudi na žetalsko območje prihajali, vsaj na lov, ljudje iz tiste dobe davne človeške zgodovine. Dokazano pa so ljudje živeli na žetalskem območju v novejši kameni dobi, saj je bilo pri izviru Rogatnice in tudi drugih potočkov najdenih več kamnitih sekir in motik. Žal se je večina izgubila, ker se ljudje, pretežno otroci, takrat pomena najdbe niso zavedali in so take kamne uporabili za igračo.
Posebno pomembna je najdba v Čermožišah, v zaselku Pridna vas, ki sodi med pomembnejše najdbe iz takratne dobe v Evropi. Tam so namreč leta 1898 pri podiranju stare "pojate" našli prvo skladišče raznih predmetov iz brona. To je bilo na posestvu Petra Kodriča, kjer danes gospodari njegov pravnuk Franc Kodrič, v Čermožišah 30, prav na parceli, kjer stoji njihova nova hiša. O najdbi je deželne oblasti v Gradcu obvestil takratni župnik iz Žetal, prišli so arheologi z Dunaja in ugotovili, da gre za dragoceno depojsko ali zložno najdbo okoli sto dobro ohranjenih izdelkov iz bronaste dobe, okoli tisoč let pred Kristusovim rojstvom. To so bila iz brona izdelana dleta, bodala, motike, osti sulic, sekire, noži ter razno drugo orodje in orožje. Večina teh predmetov je danes v muzeju na Dunaju, nekaj v Gradcu in le sedem manj pomembnih v mariborskem muzeju. Domnevajo, da so takratni prebivalci tega območja, bili so eno od keltskih plemen, svoje orodje in odvečno orožje spravili v skupno skladišče (depo ali zložbo) in se odpravili na bojni pohod. Kaže pa, da se s tistega pohoda ni vrnil nihče, zato je skladišče ostalo neodkrito skoraj dva tisoč let.
Iz obdobja, ko so v naših krajih vladali Rimljani, obstaja domneva, da je vodila po dolini Rogatnice in naprej do Sotle ena od rimskih stranskih cest. To domnevo potrjujejo najdbe raznih rimskih novcev in več kamnitih spomenikov med Žetalami in Rogatcem. Pri Sv. Juriju pod Donačko goro je bila na primer najdena dobro ohranjena, iz kamna izklesana rakev (sarkofag) iz rimskega obdobja.
Kako je bilo v času preseljevanja narodov, koliko staroselcev je na tem območju ostalo in se pozneje poslovenilo, je zavito v temo. Iz zgodovine vemo, da je cesar Karel Veliki ozemlje na katerem še danes živimo Slovenci, razdelil po reki Dravi, severni del je spadal pod salzburško nadškofijo, ozemlje južno od reke Drave pa pod oglejske patriarhe. Bili smo torej na skrajnem vzhodnem delu te patriarhije, s prvo faro, takorekoč prafaro v Hočah, zato so bile Žetale dolga leta ena od podružnic te prafare. Še preden se je na tem območju utrdila oglejska oblast, so vdrli Ogri in Madžari in si prisvojili tudi območje Žetal, saj je meja potekala od Maclja čez Donačko goro proti Boču. To je bilo okoli 900 let po Kristusovem rojstvu. Glede na to, da so se v tistem času pokristjanili tudi Madžari s kraljem Štefanom I. Svetim, lahko sklepamo, da so na našem območju tudi Madžari širili katoliško vero. V tistem času sta bili zgrajeni graščini Rogatec in Štatenberg (Stari grad pri Makolah) kot obmejni utrdbi proti Madžarom. Najpomembnejša utrdba pa je bil grad Dranek nad Vidmom pri Ptuju. Gospodje s tega gradu so s svojo vojsko leta 1147 prepodili Madžare iz celotne doline Rogatnice. S tem je tudi naše območje prišlo v last gospodov Draneških. Leta 1294 pa so območje Žetal od Draneških kupili graščaki iz Rogatca, zato so bili naši predniki več sto let njihovi tlačani. Nad Rogatcem pa so imeli takrat oblast ptujski gospodje.
Dobro polovico žetalskega območja (Kočice, Nadole in severni del Čermožiš, nekaj zaselkov Dobrine in Varvaselo od Žetal), so ptujski gospodje okoli leta 1400 s posebno listino podelili minoritskemu in dominikanskemu samostanu. Oba samostana sta v letih 1440-1450 dala napisati svoja urbarja. Urbar je bila listina, v kateri so bila popisana podložna posestva in obveznosti njihovih uživalcev do zemljiškega gospoda. Med pisnimi viri je najbolj ohranjen urbar Minoritskega samostana v Ptuju za urad Jesenica, ki je imel sedež v Vapči vasi pod Ptujsko goro. V tem urbarju je zapisana večina naselij za območje Nadol, severni del Čermožiš in del Kočic. Za vsak zaselek je zapisano tudi število hubnih kmetij in imena njihovih uživalcev ter letne obveznosti dajatev v naravi. Huba so v fevdalizmu imenovali posestvo, ki je obsegalo 15 do 20 ha in so ga grofje ali samostani dajali v najem posameznim zaupanja vrednim tlačanom. V urbarju dominikanskega samostana - urad Podlehnik pa so zapisani zaselki in uživalci hubnih kmetij s preostalega dela Kočic, dela Dobrine in vzhodnega konca Žetal. Kmetije v dolini potoka Rogatnice pa so še naprej spadale pod gospoščino graščine Rogatec. Kot zanimivost naj zapišem, da so ljudje iz žetalske kotline takrat imenovali podložnike ptujskih samostanov, predvsem minoritov, kar "meniški" (podložniki menihov). Ta naziv se je za ljudi s tega območja ohranil do današnjih dni in ga uporabljajo bolj kot zmerljivko.
Kraj Žetale je v pisnih virih prvič omenjen v Babenberških urbarjih iz leta 1228 in sicer kot Schiltern. Babenberžani so bili vojvode Štajerske in potem celotne Avstrije. To ime kraja so Nemci stalno uporabljali, tudi med okupacijo. V tistem obdobju je bilo na območju Žetal več utrdb in sicer Gradišče - nekje med Resenikon in Macljem ter plemiški dvor v Dobrini, vendar danes ni moč ugotoviti, kje je stal. Obe utrdbi sta propadli že pred začetkom vdorov Turkov.

Žetale - levo od vrha lipe pri cerkvi je naš lovski dom

Sedanja cerkev sv. Mihaela v Žetalah je bila zgrajena leta 1450 kot podružnica župnije Hoče. Zanimivo je, da je bila cerkvica sv. Mohorja in Fortunata v Nadolah zgrajena eno leto prej. V času turških vpadov je bila več desetletij tam župnija ali podžupnija za območje Žetal in Stoperc. V Žetalah so začeli voditi kroniko že v začetku 16. stoletja. Prvi zapis izhaja iz leta 1507, zapisal pa ga je župnik contificate Julius den II. Rokopis je v latinščini s pisavo v gotici, zato ga lahko razberejo le strokovnjaki. V tej kroniki je med drugim zapisano, da so neke nedelje, leta 1532, vdrli v Žetale Turki, takrat že desetič. Turške čete pod poveljstvom samega sultana Sulejmana lI. so se takrat vračale poražene izpred Dunaja, zato so se med potjo oskrbovale z ropanjem. Kot je v kroniki zapisano, je bila takrat cerkev sv. Mihaela popolnoma izropana in porušena. Na istem mestu so pozneje cerkev znova pozidali.
Kdaj so Žetale postale samostojna fara, spadajoča pod dekanijo Rogatec, iz kronike ni razvidno, prav gotovo pa prej, preden so leta 1706 začeli voditi krstne knjige. Poročne so začeli voditi 45 let pozneje, mrliške knjige pa redno vodijo od leta 1794. Po dolini Rogatnice skozi Žetale je več stoletij vodila pomembna "furmanska" pot. Takrat je bil kraj tudi gospodarsko razvit, propadati je začel, ko je furmanstvo spodrinila železnica.
O tem, kdaj je bila zgrajena cerkev sv. Sebastijana, v leksikonih ni najti točnega podatka. Zgrajena je bila prav gotovo v 15. stoletju, saj je še vedno živo Ijudsko izročilo, da so cerkev pogosto oplenila turška krdela in jo celo spremenila v svojo konjušnico. Po stari legendi pa naj bi bili tam blizu ustanovili prvo krščansko kolonijo že onemogli rimski vojaki, ko so krščanstvo rimski cesarji še preganjali. Skrivno shajališče so ti kristjani baje imeli v neki jami pod Resenikom. Častili so predvsem mučenca Sebastijana, ki je bil tudi vojak in do smrti mučen Ieta 287. Celih tisoč let pozneje pa so na sedanjem mestu postavili cerkev in jo posvetili sv. Sebastijanu, vojaku in patronu strelcev.
Cerkev Marije tolažnice je bila zgrajena v letih 1715-1725, zgraditi so jo dali rogaški gospodje. Tudi o tem je med ljudmi živih še več legend.


Desno cerkev sv. Mihaela, na sredini cerkev Marije tolažnice, v ozadju Resenik desno in Donačka gora levo

V 18. stoletju je cesarica Marija Terezija (1717-1780) z reformami vpeljala državno upravo in s tem ustvarila moderno državo, saj je bila Avstrija takrat med vodilnimi v Evropi. Uredila je razmere med fevdalci in kmeti, odpravila tlačanstvo in uveljavila osnovno šolstvo. Njen sin Jožef II. pa je z reformami nadaljeval. Po nekaj desetletjih se je to krepko odrazilo tudi na območju Žetal.
Uveden je bil zemljiški kataster, določene katastrske občine s svojimi župani ali "rihtarji". Za posamezne katastrske občine so začeli strokovnjaki izdelovati zemljiške mape, ki so osnova katastru tudi danes.
Območje Žetal je bilo razdeljeno na 5 katastrskih občin: Čermožiše, Dobrina, Kočice, Nadole in Žetale, spadale so pod katastrski okraj Rogatec, kjer je bil tudi upravni in sodni okraj. Velja zapisati, da so te občine s svojimi župani samostojno delovale do leta 1933, ko so bile z državnim dekretom ukinjene in združene v enotno občino Žetale, ki se je v glavnem pokrivala z območjem fare iz šolskega okoliša. Oblikovala se je tudi razmeroma majhna občina Stoperce, kamor so od katastrskih občin Nadole Stopercam priključili zaselke Tomanje, Kupčinji vrh, Mohor, Zavinjek in Travni potok, od Čermožiš pa vas Čermožiše, po kateri je nekoč katastrska občina dobila ime in zaselek Završe. To se je tudi ujemalo s šolskim okolišem Stoperce in tako je še danes, le da je bila pred leti iz obeh delov nekdanjih katastrskih občin imenovana nova KO Kupčinji vrh.
Osnovno šolstvo na območju Žetal se je uveljavljalo postopoma, enako kot v drugih vaških središčih dežele Štajerske. Najprej je bila le nedeljska šola, temelječa na prostovoljnosti. Poučevali so predvsem cerkovniki ob pomoči župnikov. Po nekaterih virih je bila prva šola v Žetalah v logarski hiši na Tratnici, pozneje pa v mežnariji, vzhodno od cerkve sv. Mihaela, ki so jo Ijudje še desetletja imenovali "stara šola". Porušena je bila med okupacijo, leta 1944. V njej so hrvaški partizani januarja 1944 ubili dva nemška vojaka v službi protiletalske obrambe. Konec prejšnjega stoletja je bila zgrajena sedanja šolska zgradba (zgornja šola), spodnja šola, ki so ji Ijudje tudi rekli "v žabjeku", pa je bila zgrajena kakih deset let pozneje. Tako ljudsko ime so ji Ijudje dali zato, ker je bila postavljena ob mlakah, v katerih so množično domovale žabe. Zgrajena je bila na slabih temeljih, zato je začela tudi propadati prej kot zgradba zgornje šole.
Svojo pošto so Žetale dobile že v prejšnjem stoletju, bila je to pošta Žetale pri Rogatcu, od tam je še med obema vojnama pismonoša dnevno prinašal pošto, na poštnem uradu pa so jo ljudje morali dvigovati sami. Med okupacijo so Nemci črtali Rogatec in zapisali Donat (torej Schiltern am Donati). Po drugi vojni so Žetale samostojna pošta, pošiljke pa prihajajo prek Ptuja.
Še na kratko o upravni razdelitvi žetalskega območja. Že prej sem navedel, da so v času Avstro-Ogrske Žetale spadale pod okraj Rogatec, v prvi Jugoslaviji pod okraj Šmarje pri Jelšah, medtem ko se je sodni okraj še vedno imenoval Rogatec. Ko je okupatorska oblast 14. aprila 1941 prevzela vso oblast, je občino ohranila v enakem obsegu, le da je bila priključena okraju Ptuj.
Narodnoosvobodilni boj je bil razvit na celotnem žetalskem območju, zaradi zemljepisne lege precej bolj na območju Kočic in Nadol, kjer je bilo od druge polovice leta 1944 že na pol osvobojeno ozemlje. Na to območje so prihajali aktivisti s ptujskega in rogaškega okraja, saj takrat še ni bilo jasno, pod kateri okraj bo po vojni spadalo to območje. Ustanovljeni so bili odbori OF za vsako nekdanjo katastralno občino posebej in po osvoboditvi, 10. maja 1945, so ti odbori OF prevzeli vso oblast. Bilo je tudi dokončno sklenjeno, da celotno območje spada v okraj Ptuj.
Avgusta 1945 so bile opravljene volitve v krajevne ljudske odbore in ti odbori so samostojno delovali do 1. oktobra 1946, ko so se po volji ljudi združili v enotni KLO Žetale, ki je obsegal sedanje območje krajevne skupnosti ali predvojne občine. Prvi predsednik enotnega KLO je bil Franc Svenšek, ki je bil tudi prvi predsednik naše lovske družine. V letu 1952 so se na območju okraja majhni KLO-ji združili v večje enote, ki so se imenovale občinski Ijudski odbori. Za Žetale ni bilo drugih sprememb razen te, da so naziv "krajevni" zamenjali z "občinski". Po treh letih pa so območje Žetal vključili v novo občino ali komuno Lešje (Majšperk). Ta občina je delovala od 1. septembra 1955 do konca leta 1958, potem pa se je spojila v enotno občino Ptuj, ki je imela v bistvu tak obseg kot predvojni okraj.
Ptujska občina je preživela v neokrnjeni obliki polnih 36 let, eno mandatno dobo tudi po demokratičnih večstrankarskih volitvah. Po sprejemu novega zakona o lokalni samoupravi in izvedbi volitev županov in svetnikov v občinske svete v letu 1995 pa območje Žetal spet spada v občino Majšperk!
Ti kratki utrinki iz večtisočletne zgodovine žetalskega območja naj bralcem pomagajo spoznavati korenine, ki segajo v prazgodovino in vodijo k spoznanju, da nobene vojne grozote, naravne in druge nesreče, nobena samovolja - od nekdanjih posestnikov sužnjev in fevdalnih gospodov do današnjih mogočnikov - ne morejo pregnati človeka z rodne zemlje, če jo ta ljubi, z njo živi in jo v potu svojega obraza skrbno obdeluje.

Franc Fideršek