LOVSKA ETIKA, ŠEGE IN NAVADE


 

S tem prispevkom želim seznaniti tudi tiste, ki niso lovci, s prav gotovo zanimivo in široko tematiko iz lovstva, ki se je prenašala in bogatila iz roda v rod predvsem z ustnim izročilom.
Lovske šege in navade so del ljudske kulture, tudi folklore, del Ijudskega izročila, ki ga je treba spoštovati in ohranjati. Večinoma izvirajo iz pradavnih časov in so se v teku stoletij, v različnih družbenih ureditvah in sistemih različno oblikovale, vendar so v bistvu ohranjale svojo prvobitnost.
Slovenski lovski običaji so sestavni del ljudske kulture evropskih ljudstev oziroma narodov, zlasti alpskih. Lovske običaje v posameznih krajih izvajajo z nekoliko različicami. Naše lovstvo je sprejelo in oblikovalo šege in običaje, ki odsevajo etičen, human odnos do divjadi, do solovca in do lovskega psa. Ob tem ni odveč na kratko omeniti zgodovino lovstva.
Proučevanja lovstva segajo v davnino, do 5. stoletja pred Kristusovim rojstvom, ugibanja pa segajo še dlje nazaj v davnino.
Pri obravnavanju človekovega razvoja skozi njegovo zgodovino ne moremo obiti lova. Ta je bil človekova prva dejavnost, da se je lahko preživljal in razvijal, z lovom se je tako telesno kot duševno razvijal. Meso divjih živali in njihova kožuhovina so bili tisti elementi, ki so človeka pogosto postavljali v popolno odvisnost, če je hotel živeti in preživeti v često zelo težkih podnebnih razmerah. Ta dejstva potrjujejo in utemeljujejo razne upodobitve na stenah jam, v katerih je živel pračlovek in najdeni predmeti, ki so jih skozi razna obdobja, od kamene
dobe naprej uporabljali in upodabljali ljudje.
Tudi v naših krajih so Ijudje v prazgodovini in vsa obdobja pozneje veliko lovili. Pri arheoloških izkopavanjih in drugih raziskavah namreč vedno naletimo na kosti divjih in domačih živali, ki kljub večtisočletnemu ležanju v zemlji niso razpadla. Z razvojem poljedelstva in živinoreje je postajal človek vse manj odvisen od lova. Kljub temu je intenzivno lovil, vendar ne več toliko iz potrebe, temveč bolj iz užitkov in športa.
S poznejšim razvojem in kultiviranjem ljudi je postal lov nekaj posebnega, lahko bi rekli, da marsikdaj prestižna, obenem pa pomembna gospodarska dejavnost. Vzporedno s tem se je tudi oblikovala osebnost lovca in njegov odnos do divjadi. Razvijale in prenašale so se tudi šege in navade, pozneje še posebej lovska etika, kar lovci ohranjamo in spoštujemo še danes.


LOVSKE ŠEGE IN NAVADE

ZELENA VEJICA je predvsem lovski stanovski znak na slavnostih, zborovanjih, lovskih pogrebih in ob različnih drugih podobnih priložno-stih.
POZDRAV LOVINI je obred, ko se lovci zberejo ob koncu lova k počastitvi lovine (uplenjene divjadi).
LOVSKI KRST pomeni sprejem novincev v lovsko bratovščino, kar je ostanek srednjeveškega obreda - poviteženja.
LOVSKI ROPOT pomeni potrkavanje z dnom čaše po mizi v prijetnem zaporednem ritmu, kot ga določi voditelj ropota, če ima seveda ustrezen posluh.
POGREB je lovski, kadar ga organizira lovska družina in pokojnika na zadnji poti nosijo lovci (častno spremstvo in pred tem častna straža), po možnosti v lovskih krojih z zeleno vejico za klobukom na levi strani (na desni pa tedaj, kadar lovec upleni divjačino). K lovskemu pogrebu sodijo še lovski prapor, glasovi rogistov in salva iz lovskih pušk. Kot zanimivost je potrebno povedati še to, da si lovci nazdravljajo s kozarcem v levi (srčni) roki.


LOVSKI JEZIK

Posebna lovska govorica in izrazi bogatijo naš jezik in so značilnost našega lovskega stanu. Lovci si pri odhodu na lov nikdar ne zaželimo sreče, saj ne gre za tombolo ali srečolov, temveč gremo merit svoje veščine s sposobnostmi divjadi. Zato lovci želimo DOBER POGLED, VELIKO OGNJA, DOBER NALET, RAVNE CEVI. Lovec ne ubija divjadi, temveč jo upleni, odstreli, položi na dlako, sklati z drevesa.
Če naboj ne vžge, pravimo, da je odpovedal, da je gluh, da je zatajil, lahko pa zataji tudi puška. Jati poljskih jerebic pravimo KITA, skupini gamsov, jelenjadi, srnjadi TROP, skupini volkov pa KRDELO.
Srnjad BOKA in ne laja, kot se včasih sliši, srna in mladič PIVKATA, lisica pa LAJA ali KAVKA. Mesto, kjer je srnjad stala ob strelu, je NASTREL.
Pes ptičar kaže divjad s STOJO, če psi goniči glasno gonijo divjad, pravimo, da ZVONIJO. Ko zajec dela ovinke, rečemo, da dela KLJUKE. Če se zajec usede na zadnje noge in se dvigne, pravimo, da dela MOŽIČKA. Ležišče zajca je LOŽ, na ložu zajca ne streljamo.
Steze divjadi imenujemo STEČINE, luknje, kjer živijo lisice so LISIČNE, jazbeci pa žive v JAZBINAH. Bela lisa na zadnjici srnjadi je OKENCE ali tudi ZRCALCE. Večernemu preletu divjih rac in kljunačev pravimo SPRELET. Če divje race pristanejo na vodi, pravimo, da so VPADLE.
Veliko uplenjeno divjad vozimo, nosimo ali vlečemo vedno z glavo naprej. Uplenjenega zajca pa držimo za zadnje noge.


LOVSKA PRAVIČNOST IN ETIKA

Lovska pravičnost in etika lovca je zelo širok pojem. Predvsem je odvisno od posameznega lovca in njegove osebnosti. To se kaže ob dejanjih oziroma dejanju, ki bi ga lovec lahko storil, pa ga iz etičnih razlogov opusti. Lovska pravičnost predpostavlja plemenitost lovčevega srca, njegovega mišljenja in velikodušnosti, pač vse, kar je nasprotje surovosti.
Surov je na primer lovec, ki nosi na kolu uplenjenega zajca, ki še ni izdihnil in iz njega še vedno curlja kri. Surov je lovec, ki tedaj, ko se vrne z lova, vpričo otrok obesi uplenjeno srno na kavelj na sohi ali drevesu sredi dvorišča. Tak lovec ni plemenitega značaja, ne daje dobrega zgleda svoji družini in sosedom.
Lovsko pravično je, da divjad ali drugo žival streljamo vedno v takem položaju, da ima možnost pobega.

S tem prispevkom sem želel predstaviti - tako nelovcem kot tudi lovcem - delček življenja in obnašanja nas, lovcev. Te stvari sicer niso strogo sankcionirane, vendar jih lovci moramo spoštovati in izvajati. Če ne, smo med lovskimi tovariši slabo zapisani, v takem primeru pa je najboljše zapustiti lovsko bratovščino.

Rudi Vodušek


 
    SLOhosting.com priporoča :